Harkiv je zaradi bližine ruske meje med prvimi občutil udar invazije. Od 24. februarja 2022 dalje je bil izpostavljen obstreljevanju, zračnim napadom in alarmom. Mesto, ki je pred vojno štelo več kot milijon ljudi, se je izpraznilo, mnogi pa so se kasneje vrnili med ruševine in obnovili vsakdanjik, kolikor je bilo mogoče.
Grobišča pripovedujejo zgodbe tistih, ki so umrli med obrambo mesta. Med pokopanimi so vojaki, prostovoljci in civilisti, ki so se v boje vključili po začetku vojne. Med imeni je veliko tistih, ki so še pred kratkim delali v šolah, na pošti ali v tovarnah. Grobovi pogosto nosijo le osnovne podatke – ime, rojstni datum, simbol enote. Ob njih stojijo fotografije, rože, osebni predmeti in tudi čelade ter nahrbtniki, ki so jih svojci prinesli v spomin.
Obiski niso omejeni na obletnice. Družine prihajajo ob zori ali mraku, pogosto v tišini, s svečami, risbicami otrok ali z zadnjim pismom. Gre za vsakodnevni spomin, ki ni ne organiziran ne ceremonialen, a nosi težo ponavljajoče se bolečine in žalovanja.
Mesto se v zadnjih letih ni spominjalo le na pokopališčih. Na stavbah so se pojavile spominske plošče, po ulicah murali z obrazi padlih. S tem je spomin postal del vsakdana, del hoje v trgovino, poti v šolo ali na delo. Kjerkoli se človek obrne, naleti na sled vojne – bodisi v obliki uničene stavbe bodisi v obliki napisa z imenom nekoga, ki se ni vrnil.
Humanitarne razmere ostajajo napete. Zime prinašajo mraz in izpade elektrike, številna gospodinjstva imajo omejeno gretje. Ob vsem tem ljudje še vedno hodijo na pokopališča. Vztrajnost obiskov priča o tem, da Harkiv živi naprej – ne zaradi preživetja, ampak zaradi ohranjanja vezi s tistimi, ki jih ni več.
Aleja junakov ni več zgolj prostor smrti. Postala je prostor pričevanja in spomina.
