O terapevtski rabi človeških in živalskih iztrebkov so pisali antični zdravniki, med njimi Hipokrat, Plinij starejši in Galen iz Pergamona. V njihovih zapisih so omenjeni pripravki za lajšanje vnetij, okužb in nekaterih reproduktivnih težav. Galen je v svojih delih večkrat opisal uporabo fekalne snovi, tudi otroške, ob predpisani prehrani.
Arheološke najdbe potrjujejo zapise iz antičnih virov. V turškem mestu Bergama so v približno 2000 let stari podolgovati posodici, imenovani unguentarium, odkrili ostanke fekalne snovi. Takšne posodice so sicer uporabljali za shranjevanje dišav in mazil. Analize so pokazale, da so iztrebkom dodajali zelišča, med drugim timijan, da bi omilili vonj.
Raziskovalci pojasnjujejo, da so bile meje med kozmetiko, zdravljenjem in magičnimi praksami v antičnem svetu pogosto nejasne. Mazila so služila različnim namenom, od nege do zdravljenja.
Tovrstne prakse so se ohranile še v srednjem veku, nato pa jih je zahodna medicina postopno opustila, predvsem zaradi tveganja prenosa nalezljivih bolezni. Kljub temu iztrebki v medicini niso povsem izginili. Danes se presaditev fekalne mikrobiote uporablja v strogo nadzorovanih pogojih pri zdravljenju določenih okužb in drugih zdravstvenih stanj. Postopek ostaja pod drobnogledom stroke, saj gre za poseg z možnimi zapleti.
