Od leta 1943 naprej so nacistične oblasti rudnik uporabljale zaradi njegove globine, stalne temperature in težkega dostopa. Podzemne dvorane so se spremenile v skladišča umetnosti, ki je bila ves čas izpostavljena nevarnosti uničenja. Ob koncu vojne so nacisti načrtovali razstrelitev rudnika, da bi preprečili, da bi zakladi padli v roke zaveznikom.
Do tega ni prišlo zaradi posredovanja lokalnih rudarjev, ki so kljub tveganju preprečili uničenje rovov. S tem so ohranili številna dela, ki danes sodijo med najpomembnejšo evropsko kulturno dediščino.
Rudnik ima dolgo zgodovino, saj deluje že od 12. stoletja. Danes velja za največji še aktiven solni rudnik v Avstriji in hkrati za pomembno zgodovinsko prizorišče. Obiskovalci se lahko spustijo v podzemlje in si ogledajo več kilometrov rovov, kjer temperatura ostaja nizka skozi vse leto.
Ogled vključuje tudi prostore, v katerih so bila shranjena umetniška dela. V enem izmed njih je danes razstava, ki prikazuje dogodke iz časa vojne in vlogo rudarjev pri ohranitvi dediščine.
Med potjo skozi rudnik so vidni tudi drugi posebni prostori, med njimi kapela svete Barbare, izklesana v soli, in podzemno jezero. Turistični ogledi trajajo približno uro in pol ter obiskovalcem omogočajo vpogled v zgodovino, ki presega industrijsko vlogo rudnika.
Altaussee danes ostaja kraj, kjer se prepletata naravna dediščina in zgodovinski spomin na eno najbolj napetih obdobij evropske preteklosti.
