Raziskovalci menijo, da se informacije pogosto ne izgubijo povsem, temveč ostanejo shranjene v dolgoročnem spominu, vendar jih v določenem trenutku ne uspemo priklicati. Pri razlagi tega pojava se opirajo na več teorij.
Ena izmed njih je teorija razpadanja, ki pravi, da se spominska sled s časom oslabi, če informacije ne uporabljamo ali ponavljamo. Zato lahko znanje, ki ga dolgo ne obnavljamo, postane težje dostopno, čeprav ga lahko ob ponovnem učenju hitreje obnovimo.
Druga razlaga temelji na interferenci. Po tej teoriji se podobni spomini med seboj prekrivajo in povzročajo zmedo. Pogost primer je iskanje predmetov, ki jih vsak dan odlagamo na različna mesta, kar oteži priklic pravega spomina.
Tretja teorija poudarja vlogo pozornosti. Če informacije ob njenem nastanku ne zaznamo dovolj jasno, se sploh ne shrani v dolgoročni spomin. V takem primeru ne gre za pozabljanje, temveč za to, da spomin sploh ni nastal.
Četrta razlaga govori o motiviranem pozabljanju. Po njej lahko človek nezavedno potisne neprijetne ali travmatične izkušnje, da bi zmanjšal njihov čustveni vpliv. Takšni spomini se lahko kasneje ponovno pojavijo, zlasti ob strokovni obravnavi.
Strokovnjaki poudarjajo, da pozabljanje ni vedno pomanjkljivost, temveč naravni del delovanja možganov, ki omogoča selekcijo informacij in prilagajanje vsakodnevnim izzivom.
