Ena ključnih točk, ki jo izpostavlja, je pomanjkanje rutine. Psi niso spontani kot ljudje. Predvidljivost jim daje občutek varnosti. Ko urniki hranjenja, sprehodov ali časa za počitek vsak dan odstopajo brez jasnega vzorca, to pri številnih psih povzroči negotovost in napetost. Rutina ne pomeni točnosti na minuto, temveč osnovno strukturo dneva, ki jo pes lahko predvidi.
Drug pomemben dejavnik je način odzivanja na pasjo tesnobo. Pogosta zmota je, da psa v stiski ignoriramo, ker se bojimo, da bi s pozornostjo spodbujali nezaželeno vedenje. Vendar čustev ni mogoče "nagraditi". Pes, ki je zmeden, prestrašen ali negotov, potrebuje potrditev, da ni sam. Potrebuje stik, usmerjanje in občutek varnosti. Zanemarjanje v teh trenutkih ne vzgaja, temveč poglablja notranjo stisko.
Poseben poudarek veterinarska stroka daje tudi sprehodom. Ti so za psa več kot fizična potreba – so prostor raziskovanja, sproščanja in orientacije v svetu. Napeta povodca, hitro vlečenje in omejevanje vohanja ustvarjajo frustracijo. Dolga povodca in čas za vonjanje zmanjšata srčni utrip, pomirjata živčnega psa in mu dajeta občutek nadzora.
Zunanje okoliščine in način, kako se človek nanje odziva, oblikujejo pasje počutje. Psi so odvisni od okolja, ki ga soustvarjamo mi. Pomanjkanje strukture, ignoriranje stiske in omejevanje gibanja niso nepomembne podrobnosti – so dejavniki, ki lahko poglabljajo živčnost, tudi pri psih, ki sicer veljajo za mirne.
Majhne spremembe v vsakdanji skrbi – stabilnejši urnik, empatičen odziv in bolj svobodni sprehodi – lahko pomenijo pomembno razliko. Tesnoba pri psih je pogosto odziv na svet, ki ga ne razumejo. S preprosto človeško pozornostjo lahko postane ta svet bolj znosen in prijazen.
