V digitalno razvitih državah velika večina mladostnikov uporablja generativno umetno inteligenco – v Južni Koreji 95 odstotkov, v ZDA 91 odstotkov, v Avstraliji 94 odstotkov. Poleg pomoči pri šolskih nalogah številni mladi umetno inteligenco uporabljajo tudi za vsakodnevne pogovore ali čustveno oporo. Mnogi starši priznavajo, da se v tehnologiji ne znajdejo, zato težko sledijo in pomagajo.
Učitelji in raziskovalci opozarjajo, da se ob tem zmanjšujejo socialne veščine in samostojno razmišljanje, pojavljajo pa se tudi znaki čustvene navezanosti na pogovorne sisteme. Povečuje se nezaupanje v avtentičnost šolskih nalog, pojavljajo se neenakosti med učenci glede na dostop do tehnologije, skrbi pa tudi zbiranje osebnih podatkov.
Dodatna težava je, da večina platform, ki jih otroci uporabljajo, ni bila razvita za šolsko rabo in nima ustreznih varnostnih mehanizmov. Otroci pogosto vidijo umetno inteligenco kot zanesljivega sogovornika, kar kaže na premik v doživljanju digitalnega stika.
Med izjavami udeležencev raziskave posebej izstopajo opozorila dijakov, staršev in učiteljev. Dijak je dejal, da ob uporabi umetne inteligence »ni treba uporabljati možganov«, učitelj pa opisal vzdušje, kjer nihče več ne verjame, da je delo res učenčevo. Starši se počutijo nemočne in poudarjajo potrebo po lastnem izobraževanju, da bi lahko razumeli svet, v katerem živijo njihovi otroci.
Poročilo poziva k takojšnjim ukrepom – od zakonodaje do usposabljanja vseh vpletenih. V nasprotnem primeru bi lahko orodja, namenjena pomoči, postala ovira pri razvoju otrok.
