Po besedah avtorice in kustosinje razstave Bojane Rogelj Škafar je celoten Gasparijev opus med 20. in 80. leti minulega stoletja sooblikoval množični likovni okus Slovencev. Pripomogel je k določitvi sestavin za oblikovanje narodove istovetnosti ter vplival na njihovo rabo in utrjevanje notranje in zunanje razpoznavnosti. S tem je pomembno vplival na področje vzgoje in izobraževanja, propagande in odnosov z javnostmi.
Rdeča nit Gasparijevega likovnega izraza je ustvarjanje podob načina življenja slovenskega naroda, ki ga je študijsko raziskoval in premišljeno umetniško dopolnjeval. Umetnikova izbira motivov je povezana tudi z njegovim delom, saj je bil kot restavrator in risar 20 let zaposlen v takratnem Etnografskem muzeju. To mu je omogočalo neposredni stik z muzejskimi etnografskimi zbirkami. V muzeju pridobljena znanja je v različnih zvrsteh svoje likovne ustvarjalnosti uporabljal za interpretacijo etnografske dediščine.
Na razstavi so predstavljeni umetnikovi življenjski mejniki, dialog med muzejskimi predmeti in njegovimi risbami, slike z motiviko mitoloških korenin naroda in simbolov slovenstva. Sledijo leto, letni časi in prazniki, čebelarski motivi, ples in glasba ter motivi z obrobja družbe. Razstavno pripoved zaokrožajo predmeti vizualne množične kulture z Gasparijevo motiviko in bogastvo razglednic, ki jih je ustvaril.
Kot je še zapisala avtorica razstave, so ocenjevalci njegovega opusa Gasparija imenovali poet kmečkega izročila, ga označevali za kronista preteklega življenja in romantičnega iskalca posebnega narodnega likovnega izraza. Ob tem so spregledovali umetnikovo samoopredelitev, "da bo največje vrednote svojega slikarstva dosegel s tipizacijo našega narodnega življenja" in da je z etnografsko dediščino ustvarjal lastni značilni likovni izraz.
Gaspari je imel pomembno vlogo pri vzpostavljanju likovne podobe mitoloških likov, ki so postali sestavine slovenske narodne simbolike. Izstopajo Lepa Vida, Mlada Breda, Kralj Matjaž, Zlatorog, Blejsko jezero in nagelj, zlasti pa Slovenska Marija kot narodova univerzalna zavetnica, ki je pogosto odeta v pripadnostni kostum.
Po drugi svetovni vojni se je v novem družbenem sistemu kot umetnik lotil likovne podobe iz Rusije uvoženega dedka Mraza. Po naročilu Zveze prijateljev mladine so leta 1952 izšle tri razglednice z motivom dedka Mraza, oblečenega v kožuh, s polhovko na glavi in cekarjem, na katerem je namesto monograma IHS ali srca naslikana rdeča peterokraka zvezda. Tako je ustvaril podobo dedka Mraza, kakršno poznamo še danes.
Gaspari se je rodil leta 1883 v Selščku pri Cerknici. Obiskoval je grafično šolo in umetnostno akademijo na Dunaju. Na Dunaju je bil med ustanovitelji umetniškega kluba Vesna. Izpopolnjeval se je v Münchnu, nato se je vrnil domov ter med letoma 1908 in 1911 odprl atelje pri Niku Sadnikarju v Kamniku. Sadnikar je bil vseskozi, tudi v času študija, Gasparijev pomemben mecen. Do leta 1928 je na ljubljanskih srednjih šolah poučeval risanje, nato pa postal restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Umrl je leta 1980.