Poimenovan je po papežu Gregorju Velikem, ki je vladal med leti 590 in 604 in dal urediti obsežno zbirko koralnih napevov ter določil njihovo mesto v liturgiji. Kljub temu, da melodij takrat še niso zapisovali in so se prenašale po ustnem izročilu, so se za pravi gregorijanski koral začele pojavljati zapisane oblike v 1. polovici 8. stoletja na ozemlju današnje Francije, kjer so se prepletle stare rimske in galikanske tradicije.
Razvoj in teoretizacija
Obdobje, znano kot Karolinška renesansa, je bilo ključno za razvrščanje novo nastalih melodij v osem tonovskih načinov. Od konca 9. stoletja naprej so se začeli pojavljati različni tipi starih glasbenih zapisov, imenovanih nevme, ki so omogočili spremljanje te glasbe. 9. stoletje zaznamuje ločnico med zlatim obdobjem korala in njegovim postklasičnim obdobjem, v katerem se pojavljajo različne oblike, kot so tropi in sekvence. Melodije gregorijanskega korala so postale temelj za razvoj večglasne glasbe, zaradi česar lahko trdimo, da zahodnoevropska glasba v veliki meri temelji na tem glasbenem izročilu.
Zgodovina petja in tonovski načini
Gregorijanski koral se odlikuje po enoglasnem petju, kljub temu pa so že v 7. stoletju v Rimu pri slovesnih papeških mašah obstajali posebni pevci, imenovani paratonisti, ki so izvajali dolge nizke tone. Ta praksa se je ohranila v bizantinski glasbi. Drug zgodnji pojav je bilo petje v vzporednih kvartah in kvintah, kar je v nekaterih napevih ustvarilo vzdušje ljudske pesmi.
Tonovski načini, uporabljeni pri petju psalmov, so najstarejša prvina krščanskega petja, saj izvirajo iz judovske tradicije. Obrazci za petje psalmov ponujajo preproste melodije, pri čemer je trenutek tišine med dvema vrsticama psalma ključnega pomena in ga lahko doživljamo kot "prazen vrč za dotok božje milosti". Petje psalmov vedno uvaja kratka glasbena misel, imenovana antifona.
Koral v Sloveniji
V Sloveniji so v različnih obdobjih cerkvenega leta, kot so advent, božič, post in velika noč, uporabljali določene gregorijanske korale, ki pa so sčasoma potihnile. Po letu 1400 se je uveljavila praksa izmenjave enoglasnih melodij z večglasjem. Akustične značilnosti cerkvenih prostorov, ki omogočajo dolge odmeve, so lahko dajale občutek večglasnosti enoglasnemu petju, čeprav se je slišalo z zamikom. Iz tega obdobja izhaja tudi zapis triglasnega glasbenega obrazca iz Kranja, ki predstavlja edini znani primer srednjeveškega večglasja na slovenskem.
Danes v cerkvenem obredju primanjkuje te glasbene zvrsti. V zadnjem desetletju je bila enkrat letno v Ljubljani darovana maša v latinščini, ki jo je vodil takratni ljubljanski nadškof Alojz Uran v sodelovanju s Tonetom Potočnikom in njegovim zborom, specializiranim za izvajanje gregorijanske glasbe. Tako se glasbena dediščina gregorijanskega korala še naprej ohranja in prenaša v sodobnost.
